Posted on

Kaj pomeni, ko mačka prede?

Vsi poznamo pomirjujoče, globoke vibracije, značilne za nače mačje prijateljice. Predenje je ena glavnih mačjih značilnosti, ki jo mnogi lastniki mačk resnično obožujemo. Pravijo, da mačke predejo, ko so srečne. Pa je res?

Mačje predenje lahko na nek način primerjamo z nasmehom pri ljudeh. Večina se nas smeje oziroma nasmehne, ko smo srečni, zadovoljni, veseli. Včasih pa se lahko smejimo tudi zaradi stresa, strahu ali neprijetnega okolja, ki bi mu najraje takoj pobegnili. Podobno je pri mačkah. Večina prede iz zadovoljstva, je pa predenje lahko tudi znak stresa, skrbi, bolečine, iskanje pozornosti, lakote in eden od načinov komunikacije med mačkami.

Predenja se mucki naučijo v prvih dneh življenja in teorija pravi, da je to eden prvih načinov komunikacije z mamo, še preden mucki odprejo oči. Predejo vse domače mačke, ne glede na pasmo in večina velikih divjih mačk. Zanimivo lahko predejo tudi nekateri divji sorodniki družine mačk, kot so cibetovke, rakuni in hijene, ter presenetljivo, tudi morski prašički.

Predenje nastane v glasilkah. Mačka ob vdihu in izdihu virira glailne membrane in s tem ustvari prijeten zvok, pa tudi nizke vibracije, ki jih lahko čutimo, če se take mačke dotaknemo. Signal za predenje pride iz možgan, sproži pa ga signal iz okolice; na primer dotik človeka, prijetna sončna toplota ali stik z drugo povezano živaljo. MAčke lahko predejo same s seboj, ob stiku s svojim človekom, lahko pa tudi ob stiku s predmeti, pri čekemr se običajno drgnejo ob predmet in ga označujejo.

Razpon frekvence predenja je precej velik 25-150 hercev in obstajajo študije, ki potrjujejo zdravilno moč teh frekvenc, predvsem v zvezi s celjenjem kosti in ran. Znano je, da mnoge mačke rade poležavajo ob bolnih ali poškodovanih lastnikih in predejo, kar mnogi povezujejo z navezanostjo na človeka in pomoči k zdravljenju. Dejansko predejo tudi hudo bolne in poškodovane muce in se morda na tak način samozdravijo.

Kako prepoznamo za katero predenje gre?

  • Predenje iz veselja/ sreče: Mačka, ki prede iz veselja je že na videz sproščena in običajno v udobnem položaju, na svojem najljubšem mestu. Oči si lahko zaprte ali polzaprte, mačka izgleda zadovoljno, sanjavo in lahko “mesi testo” s tačkami.
  • Predenje z mijavkanjem: Običajno kadar mačke želijo pozornost. Ponavadi se hkrati tudi muzajo in drgnejo ob človeka in obnašanje stopnjujejo če se razvija v smer, ki jo želijo. Običajno je to obnašanje iskanje pozornosti za hrano.

  • Strah ali bolečina: Mačka je lahko v vidni bolečini, šepa ali se težko premika, lahko pa izgleda na prvi pogled popolnoma normalno. Tukaj je pomembno, da se oziramo tudi o drugih znakih, ki nakazujejo, da z našo mačko nekaj ni v redu: sprememba apetita, bruhanje, driska, pomanjkanje energije, neodzivanje na klic in na splošno izgledajo odtujene z mislimi. Lahko se skrivajo več kot običajno in izločajo izven temu namenjenih mest. Eden od znakov, da z našo muco morda ni vse v najlepšem redu, je tudi predenje med spanjem. Teorije so, da se mačke s predenjem v spanju samopomirjajo in samozdravijo, za to ni redko, da predejo tudi muce na robu smrti. Če opazimo katerokoli kombinacijo navedenih znakov, je mačko potrebno pripeljati na veterinarski pregled.
Posted on Leave a comment

Ko ušeska bolijo…

Vnetje zunanjega sluhovoda je ena najpogostejših težav, s katero se srečujejo psi. Pri mačkah ni tako zelo pogosto, se pa vseeno rado pojavlja.

Kosmatinci so za vnetje zunanjega sluhovoda predisponirani, saj imajo v nasprotju s človekom, dolg sluhovod v obliki črke L. Ta sicer omogoča dober prenos zvoka in večjo natančnost lociranja, ampak je hkrati zaradi oblike in dolžine težko dostopen in se ne čisti sam. Še bolj na udaru so pasme, ki imajo močneje odlakane sluhovode, zožane sluhovode in živali, ki imajo povečano produkcijo ušesnega masla.

Vnetje sluhovodov ima lahko najrazličnejše vzroke. Običajno gre za bakterijsko, glivično ali parazitološko vnetje, vendar je pri psih, pa tudi mačkah lahko še veliko dejavnikov, ki povzročijo težave, tako da razen pri parazitih, je redko glavni razlog v glivicah oziroma bakterijah. Pogosta vnetja vidimo predvsem pri alergikih in živalih z hormonskimi motnjami.

Bakterijsko vnetje

Najpogostejše bakterije, ki jih najdemo v vnetih sluhovodih so Staphilococcus pseudintermedius, ki je na koži in sluznici sluhovoda prisoten tudi pri zdravih živalih in težave povzroča oportunistično. To pomeni, da je redko glavni in edini razlog prisotnost bakterij. Poleg Staphilococcov, najdemo tudi bakterije iz rodu Pseudomonas, Klebsiella, Enterococcov in Corynebacterium. Nekatere od njih ustvarijo okrog sebe biofilm, ki bistveno otežuje prehod antibiotikov in s tem zdravljenje. V veliki večini so bakterije samo dodatni faktorji vnetja, redko povzročajo primarno bolezen.

Glivično vnetje

Najbolj običajna glivica, ki jo najdemo pri brisu sluhovodov je Malassezia pachydermatis, ki je na koži živali normalno prisotna. Tako kot bakterije, so tudi glivice običajno sekundarni povzročitelji vnetja, ki ga je omogočil nek drug proces v telesu. Glivično vnetje sluhovodov je izredno srbeče in ga lahko prepoznamo tudi po značilnem vonju, ki večino spominja na vlažno perilo, ki je bilo pozabljeno v plastični vrečki.

Glivice v sluhovodu. Vir: lasten arhiv
Huda glivična infestacija sluhovoda. Vir: lasten arhiv

Paraziti

Pri vseh kosmatincih, so vzrok vnetja lahko tudi paraziti, predvsem ušene garje. Te so še posebej pogoste pri prostoživečih mačkah. Garje se prehranjujejo z ušesnim maslov in v sreno sluhovoda odlagajo jajčeca. V primeru infestacije z garjami, se pojavlja huda srbečica, prepoznamo pa jih lahko tudi po značilnem izgledu ušesnega masla, ki spominja na kavno usedlino. Pri pregledu sluhovoda z otoskopom, pa v sluhodou pri prisotnosti garjih vse migeta, saj se umikajo svetlobi.

Ušesne garje pri mački. Otodectes cynotis. Vir: lasten arhiv

Alergije

Najpogostejši primarni vzrok vnetij so razne alergije. Le-te so pri psih pogoste, naj si bo kot alergije na hrano ali zunanjo okolico. Alergična reakcija povzroči zmanjšano imunost in prebije kožno bariero, ter pospešujejo nastanek ušesnega masla. Vse to vodi v idealne pogoje za razrast glivic in bakterij, ter tako poslabša vnetje sluznice. Poleg ušes, alergije rade prizadanejo tudi kožo, kjer imajo podoben učinek in paranalne žleze. V primeru ponavljajočih se vnetij sluhovoda, kože in paranalnih žlez, je tako vedno potrebno pomisliti tudi na morebitne alergične vzroke. V kolikor je težava v zunanjih alergenih, so alergijska vnetja običajno sezonska.

Pordela sluznica pri hudi alergiji na sezonski cvetni prah. Vir: lasten arhiv

Hormonske motnje

Podobno kot alergija, lahko tudi hormonska neravnovesja povzročijo povečano občutljivost sluznice in ponudijo pogoje za razrast sekundarnih povzročiteljev vnetja. Za razliko od ostalih, gre običajno za nesrbeča vnetja, razen v primerih razrasta glivic in bakterij. Te težave so pogoste predvsem pri živalih v srednjih in zrelih letih, zato velja pomisliti nanje pri ponavljajočih se težavah, ki niso vezane na sezono.

Tujki

Ne tako redko, najdemo v sluhovodih tudi tujke. Ti so običajno sezonski, saj gre v največ primerih za semena in klasja raznih trav, ki v sluhovod zaidejo med igro v visoki travi. Eden glavnih znakov je nenadno otresanje z glavo, cvilež in dričanje po ušesu. V kolikor takega tujka ne odstranimo dovolj hitro, pride lahko do hudega vnetja sluznice in posledično razrasta bakterij in gliv. V hujših primerih lahko tujek povzroči tudi predrtje bobniča.

Neoplazije

Redkeje od ostalih, so vzrok težav v ušesih lahko tudi novotvorbe sluhovoda. Te so lahko tako benigne kot maligne. Benigne so običajno posledica dolgotrajnega draženja in izrastejo kot izboklina sluznice. Glavna težava novotvorb v sluhovodih je oviranje prehoda in zračenja sluhovoda, kar povzroča nabiranje ušesnega masla v notranjem delu in posledično ustvarja primerne razmere za nastanek vnetja.

Klinični znaki težav z ušesi

Lastniki najpogosteje opazijo naslednje težave:

  • temen izcedek iz sluhovoda;
  • izdatne količine ušesnega masla
  • neprijeten vonj iz ušes
  • rdeč, otekel ali na dotik boleč uhelj
  • stresanje z glavo
  • praskanje po ušesih
  • kraste okrog ušesa in po uhlju

V vsakem primeru težav s sluhovodom je nujno potreben pregled pri veterinarju, kjer se odvzame bris in z otoskopom pregleda sluznica in stanje bobniča. Na tak način se hitro vidi razlog vnetja, pa tudi katera zdravila so za našega kosmatinca varna. Bris se pobarva po metodi Diff-Quick in pogleda pod mikroskopom, vidimo pa lahko glivice, bakterije, gnoj…

Posted on Leave a comment

Pes in mačka imata kosmata ušesa…

Sluh je eden najpomembnejših čutil pri psih in eden od razlogov, da je človek psa udomačil. Dobro zaznavanje okolja psa, je človeku koristilo za opravljanje specializiranih nalog, kot je čuvanje drobnice in varovanje posesti.


Natančen razpon sluha je odvisen od starosti psa in pasme. Nekatere pasme, predvsem lovske, imajo bolj izostren sluh, generalno gledano pa se razpon sluha pri psih giblje med 64 kHz in 44kHz. Zdrav človek sliši 31Hz do 19kHz, kar pomeni da psi boljše slišijo višje frekvence in slabše od nas nižje frekvence. Ker so pasja ušesa bolj specializirana za višje frekvence, so zanje glasnejši zvoku tudi bolj škodljivi.
Kot zanimivost, netopirji lahko slišijo ultrasonične frekvence do 100kHz, sloni in kiti pa se zanašajo na nižje frekvence in jih zaznavajo do 14Hz, kiti celo do 6Hz.

Mačke imajo razpon sluha v spodnjih tonih podoben človeku, vendar slišijo do 64 kHz in do 1,6 oktave višje tone kot ljudje. Njihov izjemen sluh zaznava tudi zelo oddaljene zvoke, slišijo namreč tudi do 5x bolj oddaljene zvoke od ljudi.


Anatomija ušesa


Osnovna anatomija ušesa je pri psu in mački enaka kot pri človeku in sestoji iz uhlja, ušesnega kanala, bobniča, srednjega ušesa in notranjega ušesa. Bistvena je oblika, ki se od človeške razlikuje po tem, da so mačji in pasji uhlji večji in oblikovani tudi glede na namen posamezne pasme, ter sluhovoda, ki je sprva navpičen, nato pa zavije pod kotom 90 stopinj in se do bobniča nadaljuje vodoravno. Uhelj je sestavljen iz hrustanca in kože, za maksimalno zaznavanje zvoka pa skrbi 18 mišic, ki uhelj usmerjajo proti izvoru zvoka. Pri mačkah je teh mišic kar 32, kar pomeni, da lahko izvor zvoka locirajo izredno natančno.

Glavna naloga uhlja je ujetje zvoka, ki nato potuje po ušesnem kanalu do bobniča in ga zavibrira v skladu s frekvenco. Vibracije se iz bobniča prenesejo v srednje uho, kjer se nahaja struktura iz treh najmanjših kosti v telesu. To so kladivce, nakovalce in stremence, ki vibracije ojačajo in prenesejo na notranje uho. V notranjem ušesu se nahaja polž, ki poleg ravnotežja, skrbi tudi za prenos vibracij do slušnega živca. Signal po živcu potuje v možgane v center za sluh. Celotni postopek traja manj kot tisočinko sekunde.

Pasje uho, shema. Vir: MSD Veterinary manual
Mačje uho, shema. Vir: MSD Veterinary manual


Psi in mucki se skotijo gluhi, njihova ušeska so ob rojstvu zaprta in se ne odprejo do starosti 10-14 dni, mucki pa se skotijo celo z zloženimi ušeski, ki se dvignejo okrog sedmega dneva starosti. Do takrat pasji mladič svet zaznava predvsem glede na vir toplote in vonj. Pomembna je postopna socializacija mladiča na vedno glasnejše zvoke, saj je drugače prehod silovit in lahko povzroči strah, ki ga je naknadno težko izkoreniniti.


Izguba sluha


Izgba sluha, je tako kot pri nas, lahko delna ali popolna, lahko je pridobljena zaradi poškodbe ali starosti, lahko pa se pes z okvaro oziroma izgubo sluha že skoti. Nekatere pasme psov so k izgubi sluha bolj nagnjene kot druge.
Avstralski ovčar, boston terrier, koker španijel, dalmatinec in vzhodnovišavski terier so pasme, ki so že genetsko nagnjene k izgubi sluha. Vzroki za izgubo sluha so mnogi. Lahko je razlog uho, saj izgubo sluha lahko povzročijo dolgotrajna vnetja sluhovoda, tumorji in poškodbe bobniča iz najrazličnejših razlogov, lahko je vzrok tudi v vnetju srednjega ušesa. Starostne degenerativne spremembe na živcu in poškodbe živca, so lahko vzrok starostne izgube sluha, pogosteje se te spremembe dogajajo pri psih z belo barvo dlake, Pomemben razlog za vnetje slušnega živca pa je tudi preboljena pasja kuga, saj se virus rad zadrži v živcih
centralnega živčnega sistema. Nadaljnje lahko sluh okvarijo tudi dolgotrajne kemoterapije in nekateri antibiotiki, ter uživanje težkih kovin.

Simptomi izgube sluha pri psih so neodzivanje na zvoke in lastnikove klice, predvsem pa da psa ne zmoti nenaden glasen zvok v okolici. V tem primeru je dobro obiskati veterinarja, ki bo preveril ali je vzrok morda v obolenju ušesa.

Poškodba sluha je običajno starostna, lahko pa tudi posledica glasnih pokov


Skrb za sluh


Ker je sluh eden glavnih atributov našega kosmatinca, moramo poskrbeti, da mu bo služil kar se da dolgo. Letni sistematski pregled psa, ki zajema tudi pregled ušes, omogoča, da veterinar opazi tudi blaga vnetja ali spremembe, ki lastniku morda niso opazne. Razlog za obisk veterinarja je tudi pogosto praskanje ušesa s taco ali dričanje po preprogi z ušesom. Vnetje pa je tudi boleče, zato v primeru bolečine med božanjem obiščemo veterinarja, ki bo preveril kaj se z ušesi dogaja in nam podal navodila, kako jih okskrbovati. Dolgotrajno vnetje je za psa zoprno in zelo boleče, hkrati pa vodi v zožitev sluhovoda in posledično oslabljeno zaznavanje zvoka.

Posted on

Čiščenje zobnega kamna

Z menjavo mlečnega in stalnega zobojva, se razvoj zob pri psih konča. Vendar pa se zgodba o zobeh, za skrbne lastnike, tukaj šele začenja.

Težave z zobnim kamnom se med posameznimi pasmami psov razlikujejo, vendar v grobem velja, da pestijo pretežno pse malih pasem in brahicefalične pasme, to so pasme s skrajšanim gobcem. Eden glavnih vzrokov za te težave je spremenjena oblika lobanje in posledično manj prostora za normalno razporeditev zob v gobcu. Zobje so za to bolj natlačeni, med njimi je več medzobnih površin, kamor se kamen lažje nabira in ga je težje primerno očistiti.

Eden pomembnim razlogov za povečan pojav zobnega kamna pri malih pasmah je tudi prehrana z veliko vsebnostjo ogljikovih hidratov, ki izdatno hranijo bakterije v gobcu, odgovorne za nastanek zobnega kamna. Težave z zobmi so tudi pogostejše pri psih, ki so hranjeni z ostanki človeške hrane, saj je sestava neprimerna, istočasno pa je taka hrana povsem mehka in se izdatno lepi na medzobne prostore.

Preventiva zobnih bolezni, je tako ko pri ljudeh, tudi pri psih predvsem redno ščetkanje zob s primerno zobno krtačko in psom prilagojeno zobno pasto.
Pri izbiri zobne krtačke se osredotočamo predvsem na obliko ščetke, ki je odvisna od oblike in dolžine našega pasjega gobca in na to, da so ščetine na ščetki čimbolj nežne, da ne poškodujejo dlesni. Pri manjših pasmah s kratkim gobčkom, so tako bolj uporabne pediatrične zobne ščetke, ki so majhne z izredno mehkimi in kratkimi ščetinami, pri večjih pasmah pa se lahko posložujemo pravih pasjih zobnih krtačk, ki so oblikovane tako, da ščetkajo vse površine zoba hkrati, vendar so zaradi svoje oblike za manjše pse neuporabne. V kolikor nismo prepričani v uporabo zobne ščetke, so na izbiro tudi različni naprstniki s katerimi lažje dosežemo vse zobe v gobcu, za začetnike so še posebej primerni taki iz mikrovlaken.


Zobna pasta za pse, se od človeške močno razlikuje. Pasta se ne peni in tako živali med ščetkanjem gobca ne ovira, ni je potrebno izpirati iz gobca po uporabi in ne vsebuje mentolov in podobnih, pekočih, snovi. Kar je izrednega pomena, pasje zobne paste so narejene z okusom, bodisi piščanca, ribe ali jetrc, kar pomeni, da je za psa dogodek ščetkanja zob prijeten in delno nagrada. Na tržišču je cel spekter zobnih past, med njimi tudi malo dražjih encimskih, ki lahko z dosledno uporabo celo delno stopijo že nastali zobni kamen.


Če naš ljubljenček zobni kamen že ima, ga le s čiščenjem žal ne bo mogoče odstraniti, temveč je potreben poseg pri veterinarju, kjer živali v splošni anesteziji zobe temeljito očistimo z ultrazvočnim inštrumentom, poškodovane ali močno prizadete zobe odstranimo in pred koncem zobe spoliramo. Poliranje je pomemben korak tretmaja čiščenja zob, saj s čistilnim inštrumentom površino zob blago poškodujemo in je tako hrapava, kar je idealno za ponovno nalaganje kamna. Prav tako se odsvetuje čiščenje zob pri budnih živalih v pasjih salonih, saj tako čiščenje ne more temeljito odstraniti zobnega kamna tudi pod dlesnijo in sanirati pokodovanih zob. Pri nekaterih živalih je namreč paradontalna bolezen tako napredovana, da je zobni kamen še edini cement, ki zob drži na svojem mestu. V kolikor nas skrbi stanje zobca našega ljubljenčka, se je priporočljivo pogovoriti z veterinarjem, ki bo svetoval kako zobe očistiti in kasneje tako stanje tudi vzdrževati.

Pomembno je vedeti, da napreodvana bolezen zob pri živalih ni vedno takoj opazna. Naši ljubljenčki lahko normalno jedo kljub močno poškodovanim zobom in precej bolečine. Eden prvih znakov tžav z zobmi je močan zadah iz gobca, lahko pa je to tudi edini klinični znak. Načeloma veterinarji ob vsakem pregledu in cepljenju pregledajo tudi ustno votlino zob in opozorijo na morebitne težave, vendar ni odveč, če tak pregled za svojega ljubljenčka opravimo vsaj enkrat letno.

Dobra preventive zobnemu kamnu je tudi crkljanje kosmatinca s surovimi mesnatimi kostmi. Take kosti niso nevarne prebavi, pes pa se z njimi zabava dlje časa in poleg dobro očisti zobe. Kljub vsemu je pomembno, da imamo psa, ko ima na voljo kost pod nadzorom.

Posted on Leave a comment

Zobne težave pri ostalih malih sesalcih

Zobne težave se ne pojavljajo izključno pri psih in mačkah, temveč imajo lahko težave z njimi tudi naši ostali mali pacienti, med katerimi prevladujejo morski prašički in kunci.

Zaradi svoje majhnosti in ljubkosti so pritlikavi kunci in mali glodavci, kot so morski prašički, činčile in deguji, priljubljen hišni ljubljenček za mnoge. Tudi oni, kot ostale hišne živali, lahko zbolijo in potrebujejo veterinarsko pomoč, še posebej radi pa imajo težave z zobki.

Zobje glodavcev in lagomorfov, kamor spadajo kunci, rasejo celo življenje živali in potrebujejo stalno nego s primerno prehrano in igračami.


Prehrana


Prehrana ima pri zdravju zobkov največjo vlogo. Glavna sestavina prehrane kuncev in glodavcev so trava in zelenje, kvalitetno suho seno in vejice sadnega drevja. Taka hrana ima v sebi dovolj kristalov, ki ob žvečenju brusijo zobno površino in ohranjajo dolžino zobkov primerno. Na trgu je mnogo mešanic hrane za male sesalce, ki pa imajo večinoma neprimerno sestavo. Vsebujejo žitarice in sadje, ki ne vsebujejo kristalov, so pa sladkega okusa in posledično všečni živalim. Mnogi hišni ljubljenčki iz tovrstnih muslijev pojedo samo sladke, kalorične sestavine, ki ne pripomorejo k brušenju zobkov. Pogosta posledica pa je tudi debelost. Posebno pozornost je tako potrebno posvetiti izbiri hrane, pri kateri naj bo vodilo sestava in ne izgled. Briketi iz trav in zelišč, ki na prvi pogled izgledajo zelo dolgočasno so bistveno boljša izbira od pisanih muslijev.


Kalcij- je mineral, ki je nujen zazdrave zobe. Če predstavlja večino obroka živali sveža trava, zelenje in kvalitetno seno, ga dobi dovolj. Pomemben vir kalcija je tudi mikro prah, ki nastaja med žvečenjem zaradi brušenja.


Metabolna bolezen zob


Metabolna bolezen zob je sindrom, ki je posledica prehrane, pomanjkljive s kalcijem. Uravnotežena prehrana je pomembna že pri brejih samičkah, saj je kalcij potreben že za zdravo zasnovo zobovja. Pri uravnoteženi prehrani, ki temelji na sveži travi, zelenju in kvalitetnem senu, ga v večini dobijo dovolj. Nasprotno, ga v prehrani, ki temelji na muslijih močno primanjkuje, hkrati pa žita vsebujejo snovi, ki vežejo kalcij v črevesju, tako da ga žival ne more izkoristiti. Posebna težava metabolne bolezni kosti, pa je slabo sidranje zob v čeljusti. Zobki se tako med izraščanjem začnejo obračati, kar pomeni, da si zobne ploskve niso več komplementarne in se ne brusijo pravilno. To privede do nastanka špičk, ki se lahko med žvečenjem zarijejo v sluznico lic ali v jezik. Ker je to zelo boleče, žival začne zavračati najprej trdo, nato pa vso hrano. Metabolna bolezen zob, se lahko razvije že med razvojem živali, pokaže pa se običajno med odraščanjem živali, lahko tudi v starejših letih.


Da ima naš kunec ali glodavec težave z zobki, se običajno pokaže postopoma. Žival začne zavračati tršo hrano in se posveča predvsem mehkim sestavinam. Zavrača tudi seno in svežo hrano, če je trše konsistence. Sčasoma popolnoma preneha jesti, kar je znak za alarm. Na težave z zobmi lahko kaže
tudi povečano solzenje in slinjenje, čepenje v kotu in zmanjšana aktivnost živali. V tem primeru je nujen obisk veterinarja.

Priprava na pregled v splošni anesteziji. Vir: lasten arhiv
Nepravilno izraščanje sekalcev. Metabolna bolezen zob. Vir: lasten arhiv
Poškodba sekalca zaradi grizenja kletke. Vir: lasten arhiv

Ob prihodu v ambulanto, bo veterinar najprej pregledal zobovje s pomočjo otoskopa in pretipal čeljust, da se prepriča ali težave res izhajajo iz zob. Nato sledi stomatološki poseg, ki se ga izvaja v splošni anesteziji, živali se pobrusi zobke in odstrani špičke, ter po potrebi skrajša tudi sprednje zobe. Lastniki mnogokrat opazijo samo izredno dolge sprednje zobke, vendar je vedno potrebno pregledati tako sprednje kot zadnje, saj so nepravilno izraščeni in obrabljani prednji zobki posledica težav z meljaki. Žival po posegu odide domov še isti dan. V kolikor se težave z zobmi, kljub primerni prehrani ponavljajo, gre najverjetneje za metabolno bolezen zob, ki lahko izhaja še iz gnezda. V tem primeru je potrebno redno krajšanje zob pri veterinarju, takoj ko opazimo, da je žival zmanjšala vnos trše hrane.

Pogosta razvada kuncev in malih glodavcev je tudi grizljanje najrazličnejših predmetov, ki niso namenjeni igri in grizenju. Sem spadajo predvsem leseno pohištvo, električni kabli in kovinski deli kletke. Med tem početjem lahko pride do zloma zoba ali poškodbe zobne korenine, pri električnih kablih pa stresa elektrike, ki lahko poškoduje zobe. V primeru poškodbe ali zloma enega od zob, se rade razvijejo težave z zobki, saj si ti niso več komplementarni in brušenje ni več pravilno.

Malokluzija zaradi metabolne bolezni zob. Vir: lasten arhiv
Vir: Lasten arhiv
Korekcija zob v splošni anesteziji. Vir: lasten arhiv
Posted on

Zobne obloge

Vsak lastnik psa, se slej ko prej sreča z mokrim poljubčkom, ki mu sledi šok zaradi vonja iz gobca našega kosmatinca. Eden glanih razlogov za ta vonj, so zobne obloge, znane tudi kot zobni kamen, ki se ob pomankljivem čiščenju zobovja nalaganjo na rob med zobmi in dlesnimi.

Zobne obloge pri psu. Vir: lasten arhiv
Izpostavljene korenine po odstranitvi kamna. Vir: lasten arhiv
POstopek čiščenja v splošni anesteziji. Vir: lasten arhiv

Zobni kamen so obloge zob, ki so pogosta težava psov in mačk sodobnega časa. Gre pravzaprav za mineraliziran matriks iz bakterij in njihovih ovojnic, ki se nabira na površini zob, še posebej v medzobnem prostoru, tik pod dlesnijo in na površini poškodovanih zob, saj je odkrhnjena sklenina manj gladka in se bakterije nanjo lažje primejo. Prekomerno nabiranje zobnega kamna na zobu psa, pri katerem so ostali zobje načeloma čisti, je tako eden dober pokazatelj, da je ta zob poškodovan. Nalaganje zobnega kamna je sicer odvisno od mnogih dejavnikov, od prehrane, do navad žvečenja psa, kot tudi same ustne mikroflore psa. Nekateri psi imajo tako bistveno večjo nagnjenost k nalaganju zobnega kamna in je higiena zob pri njih izrednega pomena.

Vse se začne z bakterijami, ki so normalno prisotne v gobcu vsake živali. Mikroflora gobca, se individualno razlikuje, kar pomeni, da se nekaterim psom lahko kamen nabira hitreje kot drugim. Zaradi neprestanega gibanja in encimov v slini, se te bakterije, ki so zbrane na površini zoba začnejo obdajati z zaščitnim plačem, matriksom. Na tej točki je zobna obloga še mehka in enostavno odstranljiva z nežnimi gibi. V kolikor te obloge niso odstranjene bodisi s ščetkanjem ali žvečenjem primernih predmetov, bakterije spodaj sčasoma odmrejo in se na matriks začnejo nalagati minerali, le ta otrdi. Na tej točki že lahko zaznamo neprijeten vonj iz gobca, ki pa še ni močan, saj še ni povzročil vnetja.

V kolikor zobnemu kamnu nadalje pustimo prosto pot, se začne širiti od meje med zobom in dlesnijo proti konici zoba, pa tudi pod samo dlesen proti korenini. Tu pa se lahko pojavijo težave, saj zobni kamen z rinjenjem proti dlesni povzroči vnetje dlesni, ki je precej boleče za samo žival. Dlesen se sčasoma zaradi trajnega draženja prične umikati, kamen pa se tako vedno bolj približuje korenini. Telo zaradi vnetja poveča pretok krvi v predelu draženja, na to mesto tako pride več vnetnih celic, ki v boju z bakterijami ustvarjajo gnoj. Le-ta je glavni krivec za močan, neprijeten vonj, hkrati pa lahko tudi za slabše počutje naše živali. Na tej točki, je običajno edina pomoč odstranitev zobnega kamna v splošni anesteziji in po potrebi izpuljenje prizadetega zoba. V primerih, ko zobna korenina še ni prizadeta, pa lahko zadostuje tudi samo odstranitev zobnega kamna in možnost, da se vnetje dlesni brez draženja pomiri.

Posebno mesto nalaganja zobnega kamna so poškodovani zbje, kjer sklenina ni več gladka in se bakterije lažje oprimejo. Prav tako so pomembno mesto nabiranja medzobni prostori med nepravilno izraščenimi zobmi ter neizpadlimi mlečnimi in stalnimi zobmi.

Odstranitev zobnega kamna, je za psa neprijetna in lahko tudi boleča, za to se vedno opravlja v splošni anesteziji. Tako lahko brez nepotrebne bolečine in posledičnega nesodelovanja živali, dobro očistimo vse žepke pod dlesnimi in tudi ocenimo stanje zobovja, v kolikor so potrebne ekstrakcije. Brez odstranitve zobnih oblog, je večinoma težko napovedati, ali bo potrebna ekstrakcija zoba ali ne, razen v primerih, ko je že vidno izpostavljena zobna korenina.

Vnetje dlesni zaradi draženja pri mački. Vir: lasten arhiv
Rane po puljenju se zacelijo v približno tednu dni. Vir: lasten arhiv
Huda paradontoza z gnojnimi žepki pri psu. Vir: lasten arhiv

Čiščenje zob brez pomiritve


Odstranjevanje zobnega kamna brez splošne anestezije se v veterinarski medicine smatra za strokovno napako. Sam postopek je za psa neprijeten, lahko celo boleč, saj je potrebno temeljito ščistiti vse žepke okoli dlesni. Običajno med čiščenjem zobnega kamna najdemo tudi kak zob, ki je potreben odstranitve in lahko tak zob saniramo takoj. Samo čiščenje zobnega kamna, brez izruvanja zob z izpostavljeno korenino pa je huda napaka, saj so take korenine izpostavljene in posledično izredno boleče, marsikateri pes pa začne zaradi bolečine tudi zavračati hrano.

Pregled zobovja je del splošnega kliničnega pregleda živali, ki ga veterinarji opravimo pred vsakih cepljenjem, prav tako pa tudi v primeru bolezni. V kolikor opazimo odstopanja, na to vedno opozormo lastnika in svetujemo stomatološki poseg, če je potreben. Zdrav gobec in zobje, so tako kot pri človeku, del splošnega zdravja živali, saj lahko bakterije ob vnetih dlesnih lažje vstopajo v krvni obtok in povzročajo težave na srčnih zaklopkah, jetrih in drugih organih. Vsekakor pa je priporočljivo, da lastniki tudi sami spremljajo stanje gobčkov svojih kosmatincev, ter se ob morebitnih skrbeh oglasijo na pregledu pri veterinarju.

Posted on

Moji beli zobki… vse o pasjem in mačjem zobovju

Pasji in mačji gobec je krasen pokazatelj dejstva, da naši najboljši kosmati prijatelji, spadajo pod zveri. Tokrat bo beseda tekla o pasjem zoboju, sledil pa bo tudi prispevek o mačjem.

Psi se, tako kot večina sesalcev skotijo brezozbi, oziroma brez izraščenih zob. Prvi zobki, znani tudi kot mlečno zoboje, začnejo izraščati pri okoli treh tednih in so običajno že normalno prisotni do odhoda mladička v nov dom. Psi imajo 28 mlečnih zob, ki jih približno 12 tednih začnejo nadomeščati stalni. Čas menjave zobovja je odvisen predvsem od pasme, vendar pa se v povprečju začne menjava sekalcev v 12-16. tednu, podočnikov in ličnikov pa pri 16-24. tednih. Večina psov, ima do dopolnjenega 6 meseca starosti že zamenjane in izrasle vse stalne zobe, ki pri popolnem zobovju štejejo 42 zob.

Stalno zobovje pri večini pasem obsega 42 zob, 8 sekalcev, 4 podočnike, 16 predkočnikov in 4 kočnike. Vloga zob pri psu je enaka kot pri človeku. Sekalci so namenjeni trganju, predkočniki drobljenju in kočniku mletju. Dobro izraženi podočniki psu omogočajo zagrabiti plen. Kljub temu, večina psov hrane ne grize, temveč jo goltajo.

Kužki so v času menjave zobovja še posebej navdušeni and grizenjem raznoraznih predmetov, za to je potrebna posebna pozornost, da kakšnega neprimernega predmeta ne zaužijejo. Prav tako je mladiča v tem času primerno odmakniti od nevarnih predmetov, kot so različni električni kabli ali plastika. Zobki izpadajo posamično, nekateri psi jih kar pogoltnejo, medtem ko jih drugi izpljunejo in jih lahko najdemo na tleh ali v pasjem ležišču. Zobek ob izpadu lahko blago zakrvavi, za to pri tej starosti krvav gobček ne pomeni nujno poškodbe.

Določene pasme psov, predvsem male, kot so Yorkshire terrier, maltežan in čivava, imajo lahko težave z menjavo zobovja, ko ne izpadejo vsi mlečni zobje, temveč stalen zob izrase ob mlečnem zobu. V kolikor mlečno zobovje ne izpade do 10 meseca starosti, je potrebno opraviti kirurško odstranitev, saj dodaten zob ovira normalno grizenje, v gobcu pride do nenormalnih kotov, kar pospešuje nalaganje zobnega kamna. Prav tako stalni zob nima primernega prostora za popoln razvoj, za to so korenine lahko slabše razvite. Običajno so zaostali mlečni zobje podočniki, občasno pa tudi sekalci ali kočniki. Zaostale mlečne zobe je priporočljivo odstraniti čimprej, vendar v kolikor imamo namen svojega psa sterilizirati oziroma kastrirati, lahko ta poseg opravimo hkrati.

Zaostali mlečni zobje pri odrasli čivavi. Vir: Lasten arhiv

Veterinarji si ogledamo tudi obrabljenost zob, ki je odvisna od pasjega življenjskega stila in hobijev. Psi, ki so bolj nagnjeni k žvečenju palic, kamnov in ostalih predmetov imajo lahko bistveno bolj obrabljeno zobovje pri nižji starosti od psov, ki jih žvečenje predmetov nezanima. V kolikor ima pes slabšo kvaliteto sklenine, so zobje tudi bolj poškodovani, odkrušeni in zlomljeni, tudi če gre za mlado žival.

Ocena starosti živali po zobovju je lahko zelo natančna v času menjave mlečnih zob za stalne, ko pa so stalni izrasli v popolnosti, pa je takša ocena bistveno manj natančna. Ocenjuje se lahko količina zobnega kamna, ki je zelo odvisna tudi od prehrane, kar pomeni, da ima starejši pes lahko snežno bele zobe, nek drug
mlad pes pa precej kamna.

Kot tudi pri ljudeh, so tudi pri psih in mačkah možne različne napake ugriza: molosoidni, kratkogobčni psi so znani po predugrizu, ko je spodnja čeljust lahko tudi bistveno daljša od zgornje, redkejši pa so primeri nadugriza, kjer gre za daljšo zgornjo čeljust. Taki psi so bolj nagnjeni k težavam zobovja, vključno z nabiranjem zobnega kamna, njihov ugriz je šibkejši.

Prisotnost sistemskih bolezni, sploh v rani mladosti, ter uporaba določenih zdravil v tem času lahko ravno tako vpliva na kakovost in kvalliteto razvoja sklenine. To je predvsem opazno pri hujših obolenjih z visoko vročino in predvsem pri starosti, mlajši od 8 tednov, ki lahko prizadane celotno zobovje ali pa samo del njega.

Težave pri razvoju zobovja, pa so lahko tudi posledica že nepravilnega razvoja v času gestacije. Te so raznolike, kot na primer; manjkajoči zobje, nepopolno izrasli zobje, nepravilno oblikovani, več zob zraslih skupaj ali krone, ki so deljene. Večina teh težav ni nevarnih in zahteva samo dodatno pozornost pri čiščenju zob, medtem ko druge lahko povzročajo resne težave in je za reševanje potreben obisk veterinarja specialista stomatologije.

Zobna zgodba je zelo podobna pri mačkah, ki se ravno tako skotijo brez izraslih zob. Ti začnejo izraščati pri 6-8 tednih. Set mlečnih zob pri mačkah šteje 26 zobkov, ki jih pri okoli 10 tednih začnejo nadomeščati stalni. Menjava je pri večini mačk zaključena pri 6-7. mesecih, ko imajo celoten set 30 stalnnih zob.

Podobno kot pri psih, tudi pri mačkah med menjavo zobovja lahko pričakujemo določene spremembe obnašanja, kot so:

  • – blaga bolečina okrog gobca
  • – povečano slinjenje
  • – občasno zavračanje hrane, predvsem trde
  • – razdraženost

Mačke imajo tkao kot psi, v tem obdobju povečano potrebo po grizenju in žvečenju, za to je potrebno odmakniti nevarne predmete in mački ponuditi igrače, ki so za grizenje varne. Mnogi mačji mladiči so veliki ljubitelji grizenja rok lastnikov, kar pa je lahko za lastnike zelo boleče in občasno tudi nevarno, sploh za starejše, ki imajo nežnejšo in tanjšo kožo. Pomembno je, da take mucke odvrnemo od grizenja rok ali drugih telesnih delov, ter jim ponudimo primerne alternative.

Tudi pri mačkah se lahko pojavijo perzistentni mlečni zobje, čeprav so redkejši. Običajno so to zgornji podočniki, ki v primeru neizpada povzročajo enake težave kot pri psih.