Posted on Leave a comment

Pes in mačka imata kosmata ušesa…

Sluh je eden najpomembnejših čutil pri psih in eden od razlogov, da je človek psa udomačil. Dobro zaznavanje okolja psa, je človeku koristilo za opravljanje specializiranih nalog, kot je čuvanje drobnice in varovanje posesti.


Natančen razpon sluha je odvisen od starosti psa in pasme. Nekatere pasme, predvsem lovske, imajo bolj izostren sluh, generalno gledano pa se razpon sluha pri psih giblje med 64 kHz in 44kHz. Zdrav človek sliši 31Hz do 19kHz, kar pomeni da psi boljše slišijo višje frekvence in slabše od nas nižje frekvence. Ker so pasja ušesa bolj specializirana za višje frekvence, so zanje glasnejši zvoku tudi bolj škodljivi.
Kot zanimivost, netopirji lahko slišijo ultrasonične frekvence do 100kHz, sloni in kiti pa se zanašajo na nižje frekvence in jih zaznavajo do 14Hz, kiti celo do 6Hz.

Mačke imajo razpon sluha v spodnjih tonih podoben človeku, vendar slišijo do 64 kHz in do 1,6 oktave višje tone kot ljudje. Njihov izjemen sluh zaznava tudi zelo oddaljene zvoke, slišijo namreč tudi do 5x bolj oddaljene zvoke od ljudi.


Anatomija ušesa


Osnovna anatomija ušesa je pri psu in mački enaka kot pri človeku in sestoji iz uhlja, ušesnega kanala, bobniča, srednjega ušesa in notranjega ušesa. Bistvena je oblika, ki se od človeške razlikuje po tem, da so mačji in pasji uhlji večji in oblikovani tudi glede na namen posamezne pasme, ter sluhovoda, ki je sprva navpičen, nato pa zavije pod kotom 90 stopinj in se do bobniča nadaljuje vodoravno. Uhelj je sestavljen iz hrustanca in kože, za maksimalno zaznavanje zvoka pa skrbi 18 mišic, ki uhelj usmerjajo proti izvoru zvoka. Pri mačkah je teh mišic kar 32, kar pomeni, da lahko izvor zvoka locirajo izredno natančno.

Glavna naloga uhlja je ujetje zvoka, ki nato potuje po ušesnem kanalu do bobniča in ga zavibrira v skladu s frekvenco. Vibracije se iz bobniča prenesejo v srednje uho, kjer se nahaja struktura iz treh najmanjših kosti v telesu. To so kladivce, nakovalce in stremence, ki vibracije ojačajo in prenesejo na notranje uho. V notranjem ušesu se nahaja polž, ki poleg ravnotežja, skrbi tudi za prenos vibracij do slušnega živca. Signal po živcu potuje v možgane v center za sluh. Celotni postopek traja manj kot tisočinko sekunde.

Pasje uho, shema. Vir: MSD Veterinary manual
Mačje uho, shema. Vir: MSD Veterinary manual


Psi in mucki se skotijo gluhi, njihova ušeska so ob rojstvu zaprta in se ne odprejo do starosti 10-14 dni, mucki pa se skotijo celo z zloženimi ušeski, ki se dvignejo okrog sedmega dneva starosti. Do takrat pasji mladič svet zaznava predvsem glede na vir toplote in vonj. Pomembna je postopna socializacija mladiča na vedno glasnejše zvoke, saj je drugače prehod silovit in lahko povzroči strah, ki ga je naknadno težko izkoreniniti.


Izguba sluha


Izgba sluha, je tako kot pri nas, lahko delna ali popolna, lahko je pridobljena zaradi poškodbe ali starosti, lahko pa se pes z okvaro oziroma izgubo sluha že skoti. Nekatere pasme psov so k izgubi sluha bolj nagnjene kot druge.
Avstralski ovčar, boston terrier, koker španijel, dalmatinec in vzhodnovišavski terier so pasme, ki so že genetsko nagnjene k izgubi sluha. Vzroki za izgubo sluha so mnogi. Lahko je razlog uho, saj izgubo sluha lahko povzročijo dolgotrajna vnetja sluhovoda, tumorji in poškodbe bobniča iz najrazličnejših razlogov, lahko je vzrok tudi v vnetju srednjega ušesa. Starostne degenerativne spremembe na živcu in poškodbe živca, so lahko vzrok starostne izgube sluha, pogosteje se te spremembe dogajajo pri psih z belo barvo dlake, Pomemben razlog za vnetje slušnega živca pa je tudi preboljena pasja kuga, saj se virus rad zadrži v živcih
centralnega živčnega sistema. Nadaljnje lahko sluh okvarijo tudi dolgotrajne kemoterapije in nekateri antibiotiki, ter uživanje težkih kovin.

Simptomi izgube sluha pri psih so neodzivanje na zvoke in lastnikove klice, predvsem pa da psa ne zmoti nenaden glasen zvok v okolici. V tem primeru je dobro obiskati veterinarja, ki bo preveril ali je vzrok morda v obolenju ušesa.

Poškodba sluha je običajno starostna, lahko pa tudi posledica glasnih pokov


Skrb za sluh


Ker je sluh eden glavnih atributov našega kosmatinca, moramo poskrbeti, da mu bo služil kar se da dolgo. Letni sistematski pregled psa, ki zajema tudi pregled ušes, omogoča, da veterinar opazi tudi blaga vnetja ali spremembe, ki lastniku morda niso opazne. Razlog za obisk veterinarja je tudi pogosto praskanje ušesa s taco ali dričanje po preprogi z ušesom. Vnetje pa je tudi boleče, zato v primeru bolečine med božanjem obiščemo veterinarja, ki bo preveril kaj se z ušesi dogaja in nam podal navodila, kako jih okskrbovati. Dolgotrajno vnetje je za psa zoprno in zelo boleče, hkrati pa vodi v zožitev sluhovoda in posledično oslabljeno zaznavanje zvoka.

Posted on

Moji beli zobki… vse o pasjem in mačjem zobovju

Pasji in mačji gobec je krasen pokazatelj dejstva, da naši najboljši kosmati prijatelji, spadajo pod zveri. Tokrat bo beseda tekla o pasjem zoboju, sledil pa bo tudi prispevek o mačjem.

Psi se, tako kot večina sesalcev skotijo brezozbi, oziroma brez izraščenih zob. Prvi zobki, znani tudi kot mlečno zoboje, začnejo izraščati pri okoli treh tednih in so običajno že normalno prisotni do odhoda mladička v nov dom. Psi imajo 28 mlečnih zob, ki jih približno 12 tednih začnejo nadomeščati stalni. Čas menjave zobovja je odvisen predvsem od pasme, vendar pa se v povprečju začne menjava sekalcev v 12-16. tednu, podočnikov in ličnikov pa pri 16-24. tednih. Večina psov, ima do dopolnjenega 6 meseca starosti že zamenjane in izrasle vse stalne zobe, ki pri popolnem zobovju štejejo 42 zob.

Stalno zobovje pri večini pasem obsega 42 zob, 8 sekalcev, 4 podočnike, 16 predkočnikov in 4 kočnike. Vloga zob pri psu je enaka kot pri človeku. Sekalci so namenjeni trganju, predkočniki drobljenju in kočniku mletju. Dobro izraženi podočniki psu omogočajo zagrabiti plen. Kljub temu, večina psov hrane ne grize, temveč jo goltajo.

Kužki so v času menjave zobovja še posebej navdušeni and grizenjem raznoraznih predmetov, za to je potrebna posebna pozornost, da kakšnega neprimernega predmeta ne zaužijejo. Prav tako je mladiča v tem času primerno odmakniti od nevarnih predmetov, kot so različni električni kabli ali plastika. Zobki izpadajo posamično, nekateri psi jih kar pogoltnejo, medtem ko jih drugi izpljunejo in jih lahko najdemo na tleh ali v pasjem ležišču. Zobek ob izpadu lahko blago zakrvavi, za to pri tej starosti krvav gobček ne pomeni nujno poškodbe.

Določene pasme psov, predvsem male, kot so Yorkshire terrier, maltežan in čivava, imajo lahko težave z menjavo zobovja, ko ne izpadejo vsi mlečni zobje, temveč stalen zob izrase ob mlečnem zobu. V kolikor mlečno zobovje ne izpade do 10 meseca starosti, je potrebno opraviti kirurško odstranitev, saj dodaten zob ovira normalno grizenje, v gobcu pride do nenormalnih kotov, kar pospešuje nalaganje zobnega kamna. Prav tako stalni zob nima primernega prostora za popoln razvoj, za to so korenine lahko slabše razvite. Običajno so zaostali mlečni zobje podočniki, občasno pa tudi sekalci ali kočniki. Zaostale mlečne zobe je priporočljivo odstraniti čimprej, vendar v kolikor imamo namen svojega psa sterilizirati oziroma kastrirati, lahko ta poseg opravimo hkrati.

Zaostali mlečni zobje pri odrasli čivavi. Vir: Lasten arhiv

Veterinarji si ogledamo tudi obrabljenost zob, ki je odvisna od pasjega življenjskega stila in hobijev. Psi, ki so bolj nagnjeni k žvečenju palic, kamnov in ostalih predmetov imajo lahko bistveno bolj obrabljeno zobovje pri nižji starosti od psov, ki jih žvečenje predmetov nezanima. V kolikor ima pes slabšo kvaliteto sklenine, so zobje tudi bolj poškodovani, odkrušeni in zlomljeni, tudi če gre za mlado žival.

Ocena starosti živali po zobovju je lahko zelo natančna v času menjave mlečnih zob za stalne, ko pa so stalni izrasli v popolnosti, pa je takša ocena bistveno manj natančna. Ocenjuje se lahko količina zobnega kamna, ki je zelo odvisna tudi od prehrane, kar pomeni, da ima starejši pes lahko snežno bele zobe, nek drug
mlad pes pa precej kamna.

Kot tudi pri ljudeh, so tudi pri psih in mačkah možne različne napake ugriza: molosoidni, kratkogobčni psi so znani po predugrizu, ko je spodnja čeljust lahko tudi bistveno daljša od zgornje, redkejši pa so primeri nadugriza, kjer gre za daljšo zgornjo čeljust. Taki psi so bolj nagnjeni k težavam zobovja, vključno z nabiranjem zobnega kamna, njihov ugriz je šibkejši.

Prisotnost sistemskih bolezni, sploh v rani mladosti, ter uporaba določenih zdravil v tem času lahko ravno tako vpliva na kakovost in kvalliteto razvoja sklenine. To je predvsem opazno pri hujših obolenjih z visoko vročino in predvsem pri starosti, mlajši od 8 tednov, ki lahko prizadane celotno zobovje ali pa samo del njega.

Težave pri razvoju zobovja, pa so lahko tudi posledica že nepravilnega razvoja v času gestacije. Te so raznolike, kot na primer; manjkajoči zobje, nepopolno izrasli zobje, nepravilno oblikovani, več zob zraslih skupaj ali krone, ki so deljene. Večina teh težav ni nevarnih in zahteva samo dodatno pozornost pri čiščenju zob, medtem ko druge lahko povzročajo resne težave in je za reševanje potreben obisk veterinarja specialista stomatologije.

Zobna zgodba je zelo podobna pri mačkah, ki se ravno tako skotijo brez izraslih zob. Ti začnejo izraščati pri 6-8 tednih. Set mlečnih zob pri mačkah šteje 26 zobkov, ki jih pri okoli 10 tednih začnejo nadomeščati stalni. Menjava je pri večini mačk zaključena pri 6-7. mesecih, ko imajo celoten set 30 stalnnih zob.

Podobno kot pri psih, tudi pri mačkah med menjavo zobovja lahko pričakujemo določene spremembe obnašanja, kot so:

  • – blaga bolečina okrog gobca
  • – povečano slinjenje
  • – občasno zavračanje hrane, predvsem trde
  • – razdraženost

Mačke imajo tkao kot psi, v tem obdobju povečano potrebo po grizenju in žvečenju, za to je potrebno odmakniti nevarne predmete in mački ponuditi igrače, ki so za grizenje varne. Mnogi mačji mladiči so veliki ljubitelji grizenja rok lastnikov, kar pa je lahko za lastnike zelo boleče in občasno tudi nevarno, sploh za starejše, ki imajo nežnejšo in tanjšo kožo. Pomembno je, da take mucke odvrnemo od grizenja rok ali drugih telesnih delov, ter jim ponudimo primerne alternative.

Tudi pri mačkah se lahko pojavijo perzistentni mlečni zobje, čeprav so redkejši. Običajno so to zgornji podočniki, ki v primeru neizpada povzročajo enake težave kot pri psih.